Slovenian Project Work

Prijava v urednikovo pisarno
Uporabniki on-line: 1 (0 prijavljen)








OSNOVNO ŠOLSTVO NEKOČ IN DANES

Prikaži sliko v originalni velikosti.
Stari razred
Državni šolski zakon iz leta 1869 je po zahtevi liberalne stranke šolo vzel cerkvi in jo popolnoma podržavil. Pomembno je, da je nekatere podrobnosti prepuščal deželni zakonodaji. Slovenci so se pritoževali glede določbe, da o učnem jeziku in o pouku drugega deželnega jezika odloča šolski deželni svet, oziroma njegovo ministrstvo, potem ko je zaslišal tiste, ki so šolo vzdrževali. Ne bi se smeli ozirati na to, kateri učni jezik žele občine, kajti pravna oseba je narod; to je določal 19. čl. Državnega osnovnega zakona, ki pravi, da ima vsak narod pravico ohraniti in gojiti svojo narodnost in se ne sme nikogar siliti, da bi se učil drugega deželnega jezika. Ta določba je motila predvsem Korošce, ki so bili najbolj izpostavljeni ponemčevalni šolski politiki.
Prikaži sliko v originalni velikosti.
Današnji razred
Zaradi vedno odločnejših zahtev po slovenskih šolah v slovenskih deželah so se začeli Nemci bati za svoj nasilno vzdrževani položaj v ljudskem šolstvu. V obrambo svojih dotedanjih interesov so leta 1880 osnovali posebno šolsko društvo Schlverein, ki si je z dobro organizirano propagando zagotovilo velika denarna sredstva. Ta denar so nato uporabljali za gradnji svojih šol in vrtcev.v protiobrambo in za uveljavitev slovenskih interesov je nastala leta 1886 slovenska družba sv. Cirila in Metoda, ki je začela odpirati svoje šole v krajih, kjer tega niso storile občine.

Prikaži sliko v originalni velikosti.
Učiteljica kot, so bile nekoč
POLOŽAJ UČITELJSTVA

Vloga učiteljev v narodno prosvetljenskem delu je bila od nekdaj izredno velika, saj so s svojim delom vplivali na podobo kraja. Njihovo delo je bilo družbi koristno, vendar od nekdaj premalo cenjeno.
Nagrajevanje učiteljev na Štajerskem, je bilo po letu 1870 razdeljeno na štiri plačilne razrede in to glede na povprečno celo vsakdanjih živil in z upoštevanjem krajevnih okoliščin. To razdelitev je potem popravljal deželni šolski svet v Gradcu vsako deseto leto. Mestni učitelji so bili večinoma v I. in  II. Plačilnem razredu, podeželski učitelji pa v III. On IV. plačilnem razredu. V obdobju od 1880 do 1890 je prejemal podučitelj IV. plačilnega razreda samo 440 goldinarjev, učitelj 550 goldinarjev, v III. Plačilnem razredu je podučitelj prejemal 480 goldinarjev, učitelj pa 600 goldinarjev. Nesorazmerja pri nagrajevanju mestnega in podeželskega učitelja so povzročala številne spore na učiteljskih konferencah. Denarno vrednotenje učiteljev je bilo ob vsaki regulaciji učiteljskih plač  stalna tema tudi v dnevnem časopisju in v strokovnih glasilih.

V letih 1917 in 1918 je bila učiteljstvu zaupana skrb za popis obdelovalnih ploščin s cenitvijo pridelka posameznih posestnikov občini. Posledica tega je bila, da so ostale šole in poedini razredi bili več tednov celo mesecev brez pouka. Da je bilo to za šole in napredek učencev neugodno je lahko razložiti.
PRELOMNO LETO

Leto 1918 je bilo za Slovence prelomno leto. Končala se je 1. svetovna vojna, razpadla je Avstro-Ogrska, za kratek čas je bila ustanovljena država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki zaradi mednarodnih političnih interesov ni bila priznana, zato se je 1.12.1918 združila v kraljevino Srbijo. Tako smo Slovenci dobili novo domovino, imenovano Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev(kasneje kraljevina Jugoslavija).
Nova država je prinesla v življenje Slovencev velike spremembe na političnem, gospodarskem in kulturnem življenju. S korenitimi reformami pa je posegla tudi na področje šolstva.
Organizacijo osnovnega šolstva, ki je še zmeraj temeljila na stari avstro-ogrski zakonodaji iz leta 1869, je leta 1918 prevzela najvišja upravna oblast Slovenije, Narodna vlada v Ljubljani s poverjeništvom za prosveto in vero, ki je izdalo naredbo, da je učni jezik na vseh ljudskih in meščanskih šolah slovenski.

Po uvedbi višjega šolskega sveta 20. januarja 1919se je pouk nemškega jezika izvajal le kot neobvezen predmet (fakultativno) od tretjega razreda dalje, če se uje prijavilo vsaj petnajst otrok. Učne ure, ki so bile prej namenjene nemščini, so sedaj pripadle pouku slovenskega jezika, realijam in računstvu.
Šolska oblast je bila organizirana v šolske svete. Najvišji šolski organ je bil Višji šolski svet v Ljubljani, sledili so okrajni šolski sveti, mestni šolski sveti in krajni (krajevni) šolski sveti.

Po 2. maju 1927 je Ministrstvo za posveto ukinilo krajne šolske svete in namesto njih uvedlo krajevne šolske odbore, ki so zadržali pristojnost svetov.
15. decembra 1929 je izšel Zakon o narodnih (ljudskih) šolah, ki je nastal pod vtisom močnih reformnih gibanj. Novi zakon je ljudsko šolo razdelil na nižjo narodno šolo (1. do 4. razred) in višjo narodno šolo (5. do 8. razred). Poenotenje ljudskega šolstva je potekalo brez upoštevanja okoliščin, potreb šolske tradicije in dosežene izobrazbene stopnje posameznih pokrajin. Za Slovenijo je pomenil ta zakon korak nazaj, saj je po njem ponovno prišlo do šestletne redne, obvezne ljudske šole in do dveletnega skrajšanja zimskega pouka, ki je predstavljal nekako kmečko poklicno šolo. Večina slovenskih dežel pa je že od leta 1869 poznala obvezno osemletno šolanje.

OKUPACIJA

Okupacija leta 1941 je povzročila slovenskemu šolstvu veliko škode. Vse, kar je bilo slovenskega, se je sistematično uničevalo, tako da danes težko rekonstruiramo podrobnejšo zgodovino posameznih šol.močan upravno-politični okupacijski organ je imel pred seboj jasno določen cilj, to je organizacija nemškega šolstva na takratnem Spodnjem Štajerskem z izključno nemškim učnim jezikom. V pomoč takšni »novi« šoli naj bi bila organizacija nemške mladine ( Deutche Jugend).
Po izgonu slovenskih učiteljev so Nemci aktivirali vse dotlej upokojene učitelje na Štajerskem. Ti so se trudili, da bi k uspešnemu šolskemu delu pritegnili čimveč učencev in tudi staršev. Organizirali so tudi jezikovne tečaje in nadaljevalno šolanje.
Za redni pouk je nemška okupacijska oblast izdala več delovnih odredb, s čimer je želela celotno šolstvo poenostaviti.
Imeli so pa precej težav, saj so imeli ljudje odklonilen odnos do nemške šole.

Po okupaciji v šolskem letu 1958/59 se je osemletka po novem šolskem zakonu preimenovala v Osnovno šolo. Obvezno je bilo obiskovanje šole polnih osem let. Začele so se pojavljati težave otrok na prehodu v razrede na predmetno stopnjo.
Ustanovljene so bile razredne in šolska skupnost.
ŠOLA DANES

Danes šola ni več središče dogajanja v takem smislu, kot je bila nekoč. Sodobne družbene razmere kažejo na drugačne potrebe, nove vsebine, potrebujejo ustvarjalnega, razmišljujočega človeka z jasnimi cilji.

Danes se šola po meri otroka, po meri človeka ponovno zaveda pomena različnih razsežnosti osebnosti. Izraz tega je spodbujanje bolj celovitega izobraževanja. Učinkovito učenje je prepleten proces, v katerem sodeluje telo z različnimi čuti, misel, čustvo, notranji interes, volja, etika, socialni stiki in estetika pa so neločljivo povezani.
Pomlad slovenskega šolstva v devetdesetih letih povezana s pripravo na devetletno osnovno šolo izraža nove naravnanosti, hrepenenja in potrebe ne le pedagogov, pač pa tudi otrok in vseh Slovencev.izraža novo zavedanje dragocenosti vseh dimenzij človekove osebnosti.
Intergrirani pouk in celostno poučevanje v prvem obdobju šolanja upošteva značilnosti otrokove duševnosti v tem obdobju. Otrok doživlja in se odziva neposredno, z vsemi čuti.opisno ocenjevanje vnaša povsem novo kvaliteto v pomemben proces vrednotenja dela in samovrednotenja, izjemno bogati komunikacijo med učenci, učitelji in starši.
Podaljšano opisno ocenjevane upošteva različno predznanje učencev, omogoča poglobljeno delo otrok na področjih dela s teksti in pisnega ustvarjanja.
Naravoslovje in estetska vzgoja otrok – dve doslej zanemarjeni področji vsaka po svoje prebujata in razvijata različne poti otroške duševnosti.
Sodelovalno učenje uvaja v teamsko delo. Učenci razvijajo organizacijske, komunikacijske, socialne in učne spretnosti, predvsem pa se učijo medsebojne odvisnosti, vrednotenja svojega dela in odgovornosti.
Uspešno raziskovalno in projektno delo dokazujeta samostojnost učencev in pripravljenost za nadaljno izobraževanje. Zadovoljujeta potrebe otrok, razvijata ustvarjalne zmožnosti in oblikujeta njihovo pozitivno samopodobo. Prizadevanja na poti h kvalitetnemu delu v šoli, kot ga je utemeljil vodilni strokovnjak za realitetno terapijo, kontrolno teorijo vedenja in kakovostno vodenje ljudi in organizacij dr. William Glasser, odločilno zaznamuje delo pedagoškega zbora zadnji dve leti. Kakovostno delo ne pozna prisile, je smiselno, koristno, je področje rasti in razvoja celovite osebnosti. Osrečuje.
Šola z manj ali brez prisile upošteva temeljne potrebe otrok. Potrebo po sprejetosti, varnosti, ljubezni in pripadnosti; smo bitja skupnosti. Potrebo po uveljavljanju, dosežkih, potrjevanju lastne vrednosti in individualnosti; želimo biti nekdo. Potrebo po sprostitvi, zabavi, igri, veselju, smehu, radosti; to nam daje moč. Potrebo po svobodi, odločanju, avtonomiji;želimo živeti svoje življenje, ustvarjati.
Ne glede na to, če se strinjamo s tako naštetimi potrebami (po W. Glasserju) ali bi jih sami opredelili drugače, ostaja vprašanje, kako jih zadovoljevati.
V šoli se vse bolj učimo procesov. Učimo se pridobivati, povezovati in uporabljati informacije, učimo se zakonitosti raziskovalnih procesov, vemo, da sta ustvarjalnost in estetsko doživljanje procesa. Živeti z drugimi in biti srečen zahteva poznavanje sebe in drugih.
Zato večkrat postavljamo vprašanja: Kaj želimo zase? Ali nas to, kar delamo, vodi k cilju? Smo pripravljeni karkoli spremeniti? Kako bomo živeli drug z drugim, da bomo zadovoljni? Kaj govorijo o nas naša dejanja? Vaja v samovrednotenju in prevzemanje odgovornosti za lastna ravnanja oblikuje mladega človeka v zrelo in samostojno osebnost. Osebnost, ki pozna svoje pravice in dolžnosti in jih učinkovito uresničuje.

Pred stoletjem je bil osrednji cilj osnovnega izobraževanja usposobiti ljudi za čim bolj učinkovito poseganje v fizični svet in s tem spreminjanje le tega, danes težimo za razvojem vseh duševnih potencialov ljudi. Kaj je predvsem treba znati? Mar ne sodelovati, se povezovati (z vsem živim in neživim) in ustvarjati?


Prikaži sliko v originalni velikosti.
Učenci pri pouku
DEVETLETKA

Danes v osnovnih šolah že poteka program devetletnega šolanja.
Učni načrti za vse predmete v devetletki so prenovljeni. Učenci so pri pouku bolj  aktivni. Predvideno je tudi več ponavljanja  in utrjevanja snovi med učnimi urami, kar pomeni tudi manj domačega dela.
Šolanje je razdeljeno na triletja, ki omogočajo postopnejše in s tem lažje prehajanje iz nižjih v višje razrede. Ob koncih vsakega triletja so uvedeni nacionalni preizkusi znanja, ki preverjajo le temeljno znanje. Na koncu prvega in drugega triletja je nacionalen preizkus prostovoljen.

I.TRILETJE: 1. 2. 3. RAZRED
Otroci vstopajo v šolo pri šestih letih (celoten letnik). Skladno s tem je prilagojen program dela v prvem razredu.
- Učni načrti upoštevajo razvojne (intelektualne, čustvene in socialne) značilnosti, saj vse aktivnosti potekajo na konkretnem nivoju.
- Dolžina šolske ure je prilagojena zmogljivostim otrok.
- Učilnica omogoča varno in prijetno delo (igralni kotički, možnost počitka)
- Vsaj polovico pouka sta prisotni dve učiteljici.
- Ocenjevanje je opisno, starši boste dobili opisne ocene na posebnih obrazcih, kjer bodo navedeni cilji, ki jih mora učenec doseči pri posameznem predmetu.
- Celotno prvo triletje bo vodila ista učiteljica.
- Opismenjevanje je raztegnjeno na tri leta.
predmet/št.ur 1.r 2.r 3.r
SLOVENŠČINA 6 7 7
MATEMATIKA 4 4 5
LIKOVNA VZGOJA 2 2 2
GLASBENA VZGOJA 2 2 2
ŠPORTNA VZGOJA 3 3 3
ŠPORTNA VZGOJA 3 3 3
ŠT.PREDMETOV 6 6 6
ŠT. UR TEDENSKO 20 21 22
II.TRILETJE: 4. 5. 6. RAZRED
To obdobje predstavlja prehod med prvim in zadnjim triletjem. V četrtem razredu se v predmetniku pojavi angleščina. Število ur pouka in predmetov bo postopoma naraščalo. Ob razrednem učitelju bo iz leta v leto več predmetov poučeval predmetni učitelj. Med šolskim letom bodo učitelji ocenjevali znanje številčno in opisno, na koncu leta pa samo številčno. Pouk bo vsaj pri enem od predmetov:  matematika, slovenščina ali angleščina, organiziran kot temeljni in nivojski. Učenci so večinoma časa skupaj (temeljni pouk), nekaj ur (največ 25% vsakega predmeta) pa poteka na treh zahtevnostnih ravneh.

PREDMET/ŠT.UR 4.r 5.r 6.r
SLOVENŠČINA 5 5 5
MATEMATIKA 5 4 4
ANGLEŠČINA 2 3 4
LIKOVNA VZGOJA 2 2 1
GLASBENA VZGOJA 1.5 1.5 1.5
DRUŽBA 2 3  
GEOGRAFIJA     1
ZGODOVINA     1
NARAVOSLOVJE     2
NARAVOSLOVJE IN TEHNIKA 3 3  
TEHNIKA IN TEHNOLOGIJA     2
GOSPODINJSTVO   1 1.5
ŠPORTNA VZGOJA 3 3 3
ŠT. PREDMETOV 8 9 11
ŠT. UR TEDENSKO 24 26 26
III. TRILETJE: 7., 8., 9. RAZRED
V sedmem razredu je pouk organiziran enako kot v drugem triletju, v 8. in 9. razredu pa poteka pouk pri slovenščini, matematiki in angleščini le še po nivojih. Ocenjevanje vseh predmetov je številčno.
Naslednja novost so izbirni predmeti, ki so del programa osnovne šole. Razporejeni so v dva sklopa: družboslovno- humanistični in naravoslovno tehnični. Vsaka šola mora ponuditi najmanj tri predmete iz vsakega sklopa. Učenci vsako leto izberejo tri izbirne predmete, iz enega sklopa lahko izberejo le dva predmeta.

predmet/št.ur 7.r 8.r 9.r
SLOVENŠČINA 4 3.5 4.5
MATEMATIKA 4 4 4
ANGLEŠČINA 4 3 3
LIKOVNA VZGOJA 1 1 1
GLASBENA VZGOJA 1 1 1
GEOGRAFIJA 2 1.5 2
ZGODOVINA 2 2 2
DRŽAVLJAN. VZG. IN ETIKA 1 1  
FIZIKA   2 2
KEMIJA   2 2
BIOLOGIJA   1.5 2
NARAVOSLOVJE 3    
TEHNIKA IN TEHNOLOGIJA 1 1  
ŠPORTNA VZGOJA 2 2 2
IZBIRNI PREDMET 1 1 1 1
IZBIRNI PREDMET 2 1 1 1
IZBIRNI PREDMET 3 1 1 1
ŠT. PREDMETOV 14 16 14
ŠT. UR TEDENSKO 29 30 30
Prikaži sliko v originalni velikosti.
Kako je včasih izgledalo pri pouku?
SPOMINI NEKDANJIH UČENCEV

Pouk je trajal od ponedeljka do vključno sobote od 8. do 13. ure. Učenci so morali biti pridni, tihi in ubogljivi. Učenje marsikomu ni preveč dišalo, tega si ni upal nihče pokazati. Šolski urnik je zajemal naslednje predmete: narodni jezik (slovenski, srbohrvatski), zgodovina, zemljepis, računstvo in oblikoslovje, poznavanje prirode, gospodarstvo – gospodinjstvo, ročno delo, risanje, lepopisje, petje, telovadba, veronauk, vedenje.
Pri številnih predmetih so učenci dobivali tudi domače naloge, ki niso bile nič kaj priljubljeno opravilo. Kljub temu pa so jih učenci kar vestno opravljali, kajti če naloge niso imeli, ni padla samo slaba ocena, lahko je padlo tudi kaj bolj bolečega. Največ težav z nalogo je bilo, dokler so uporabljali tablico on kamenček. Takšna naloga se je lahko zelo hitro zbrisala, zato so morali paziti, da si platnenih torbic niso zmočili ali metali po tleh.
Prikaži sliko v originalni velikosti.
Tablica in zvezek
V šolo so zahajali peš, zato so morali nekateri učenci vstati zelo zgodaj in zgodilo se je, da je včasih kateri od njih pri pouku tudi zaspal. To pa se ni dogajalo samo učencem, včasih je za mizo zaspal tudi kakšen učitelj,  čeprav ni imel do šole tako dolge poti kot njegovi učenci. Tak dogodek je seveda popestril šolsko vsakdanjost.  Zgodilo se je pa tudi, da so učenci zjutraj čakali učitelja in če ga ni bilo, so ga odšli iskat domov. Seveda so ga morali zbuditi.
Pri pouku so sedele deklice na eni in dečki na drugi strani razreda. Včasih so si nagajali kar med urami. Metali so si papirčke in si kazali jezike. Tega seveda učitelj ni smel opaziti. Nekateri učenci so bili pri šolskem delu zelo uspešni, kar je bilo v veselje njim, učitelju in staršem. Biti prvi v razredu, je takrat veliko pomenilo.
Kadar je učitelj ali učiteljica razlagal-a novo snov, so morali učenci sedeti mirno, z rokami na hrbtu. Če je moral kdo nujno iz razreda, je dvignil roko z navzgor obrnjenim palcem, kar je pomenilo, da mora na stranišče. Če ga dolgo ni bilo nazaj, ga je odšel učitelj iskat in gorje mu, če ga je našel kje drugje.
Najlepši trenutki šolskega dne so bili in bodo odmori. Tudi pred šestdesetimi in več leti so bili učenci prepričani, da so odmori občutno prekratki. Med urami so bili tako kratki odmori, da je reditelj komaj obrisal tablo in mu za kratko divjanje po razredu skoraj ni ostalo časa. Fantje so radi jezili dekleta, jih cukali za lase, one pa so jim to vrnile tako, da so jih zatožile učitelju, kadar so ušpičili kakšno neumnost v šoli ali izven nje. Najbolj priljubljen odmor je bil seveda tisti, ki je bil najdaljši. Rekli so mu tako kot danes, glavni odmor. Igrali so se z žogo, se lovili, plezali po drevesih, se skrivaj spogledovali, nekateri bolj razboriti so se tudi stepli. Kadar je bilo slabi vreme, so ostali v učilnici. Že takrat so nekateri učenci uničevali šolski inventar, zato so ob takšnih dnevih učitelji poostrili nadzor nad njimi.
Malico so učenci prinašali od doma, le najrevnejši so dobili v šoli mleko. Ponavadi so malicali kruh in jabolko ali hruško. V jeseni so velikokrat malicali tudi kuhane kostanje. Zelo radi so si malice menjavali po starem načelu, da je sosedovo boljše od domačega. Kadar je kdo od revnejših otrok manjkal, je njegovo mleko popil kdo drug. Jkosila v šoli niso imeli.
Kazen je bila v nekdanji šoli sestavni del pouka oziroma vzgoje. V vsakem razredu je stala šiba, palica ali celo meter. Redki so bili učenci, ki niso na svoji koži občutili pekoče bolečine, ki je prizadela telo in dušo. Najbolj običajna kazen je bila packa. To je bil udarec s šibo po roki, in sicer na tri načine: po dlani, po hrbtišču dlani in po stisnjenih prstih. Učenci so dobili packo, če so bili med poukom nemirni, če so grdo pisali, če so delali preveč napak, če niso znali. Ponavadi so packe dobivala dekleta, kajti za njih težje kazni niso bile primerne. Fante je poleg pack doletel še tepež po zadnjici in klečanje v kotu. Nekateri učitelji so v pretepanju očitno uživali in so tepli za vsako malenkost. Zaradi tega veliko otrok ni maralo šole in so si izmišljali razne bolezni in druge obveznosti, saj so se na vsak način hoteli izogniti pouku.
Neki učitelj je imel navado, da so morali fantje, med tem ko jih je s palico tepel po zadnjici, prepevati pesem Na planincah. Ker je bila ta kazen večkrat izvedena na istem učencu, če je kaj zakrivil ali pa tudi ne, si je neki iznajdljivi nagajivček omislil pripomoček za obrambo pred udarci. Ker jih je dobil skoraj vsak dan, je prinesel s seboj pšokrovko in si jo pritrdil na notranjo stran hlač. Ko je padel prvi udarec je čudno zabobnelo in ves razred se je zasmejal. To je učitelja še bolj razjezilo in udarjal je še močneje. Fant, ki je slonel čez mizo, pa je ob pomoči pokrovke pod hlačami, lažje prepeval Na planincah. Učitelj seveda ni ugotovil, da s šibo tolče po pokrovki.
Nepriljubljena kazen je bila, da so morali ostati po pouku zaklenjeni v razred. Raje so bili tepeni. Taki kazni so reki »po šoli«. Velikokrat se je zgodilo, da so učenci zbežali skozi okno in se po odtočnem žlebu rešili na prostost. Naslednji dan so bili seveda za to tepeni.
Nekega dne bolnega učitelja ni bilo v šolo on ga je nadomeščal drug gospod, ki je sicer vodil gostilno. Med poukom je zaspal, dva učenca pa sta vanj metala koruzna zrna. Ker je spal precej trdno, je bila njegova glava z bujnimi lasmi precej polna koruze. Ko se je prebudil, je bil zelo jezen in je s pomočjo učenke, ki je zelo rada tožila, hitro našel krivca. Lahko si predstavljate, da jima je pošteno izprašil hlače.

Spomini nekdanjih šolarjev so povzeti iz raziskovalne naloge učencev oš. Janka Glazerja

Pripravila: Veronika Gomboc, 2a
Obiskovalci:12064
Ocenjevanje: (33 ocenjevalci)
Datum kreiranja:12/11/03
Zadnja sprememba:12/12/03
Oceni ta članek:
NaslovAvtorOdgovoritiZadnji odgovor
pohvaladekle005/22/06
Impressio eJournal © 2014 Slovenian Project Work Info o COMP@CT mreži